Žep, poln milnih mehurčkov

»Dober dan, jaz sem Anastazija,« je pri vratih pozdravila klovnesa.
»In jaz Ifigenija,« je za Anastazijo v bolniško sobo smuknila še druga klovnesa.
Triletna Neja je obmirovala v posteljici in se zagledala vanju.
»Jaz imam na sebi veliko rožic,« je nadaljevala Anastazija. »Tukaj na glavi,« je pokazala in počakala, da Neja opazi rdečo vrtnico na klovnesini pričeski, »pa tukaj na ovratniku,« je počasi s kazalcem pokazala Anastazija, »in še tukaj, poglej, na vsakem čevlju po eno.«
Ko si je Neja ogledala vse Anastazijine vrtince, so se njene očke zazrle še v Ifigenijo.
»O, tudi jaz imam rožice,« je rekla ta. »Tukaj na glavi, poglej, imam dve beli marjetici pa tukaj na predpasniku imam veliko belih rožic in čisto nazadnje še tukaj na svojih belih čeveljčkih.«
»Lahko bi vama bilo ime Marjetica in Vrtnica!« je rekla Nejina mamica.
»Hi, hi,« se je zahihitala Anastazija.
»S sabo sem prinesla glasbo,« se je spomnila Ifigenija. In s prsti nežno zdrsnila po strunah ukulele.
»Jaz pa imam žep, poln milnih mehurčkov,« je rekla Anastazija in iz žepa potegnila svetlečo posodico.
Ifigenija je zaigrala pesem o mehurčkih in Anastazija jih je napihala toliko, da je bila vsa soba zasnežena z njimi.
Ko je Neja popokala že skoraj vse, je po zraku med milnimi mehurčki zaplaval še en – rdeč. Ta ni počil. Nalahno se je odbil od Ifigenije pa od posteljnega okvirja pa od Anastazijinega noska pa od mamine rame in na koncu nežno pristal na Nejinem nosku.
»Od kod se je vzel?« je presenečeno vprašala Ifigenija.
»Kdor zmore popokati za poln žep milnih mehurčkov, zmore tudi razne druge čudežne stvari,« je Anastazija resno razložila Ifigeniji, ko sta odhajali skozi vrata.

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer