Vidim te!

Vrata v sobo so se komaj slišno odprla. Skoznje se je splazila klovnesa in se razgledala, pokimala je dekletoma, ki sta se s svojih postelj ozrli proti njej, in pritisnila prst na usta: »Pssst!« Nato jima je obrnila hrbet in preverila bolniški hodnik. Dekleti sta se spogledali.

»Uf!« je nenadoma odskočila klovnesa, hitro zaprla vrata in stekla proti bližnji postelji, se prerinila mimo mame, ki se je tiho pogovarjala po telefonu, ter se stisnila v počep med posteljo in steno.
»Mene ni!« je naročila. Naslednji hip je potrkalo na vrata.

V sobo je vstopila njena rdečenosa kolegica Ifigenija.

»Zdravo, ste morda videli Petko?« je vprašala. Vse na njej je kazalo na to, da je ta spet nekaj ušpičila. Petka je divje zakrilila z rokami, naj je dekleti ne izdata.

»Ne,« je s postelje, za katero se je skrivala klovnesa, prepričano odgovorila dvanajstletna Mateja in se muzala.

»Ne bi rekla ...« se je neodločno oglasila šestnajstletna Mojca s postelje pri oknu.

»Ni me, ni!« ji je takoj glasno šepetaje razložila Petka.

»Ha!« je vzkliknila Ifigenija in sumničavo premerila starejše dekle. »Si prepričana?«

Najstnica se je hudomušno nasmehnila: »Ja, kakšna pa je?«

»Na glavi ima vijolične okraske, lase spete v dve figi, oblečena je v en tak poletni smučarski kombinezon ...« je naštevala Ifigenija. Mojca jo je pozorno poslušala in prikimala vsakič, ko je na Petki zapazila to, kar je klovnesa opisovala.

Ko je Ifigenija končala, je Mojca resno zatrdila: »Ne, nisem je videla.«

»Ja, super, hvala ti!« je vzkliknila Petka, zlezla iz svojega skrivališča in čez mamo in stekla k Mojci, da ji da petko.

Ifigenija je ob tej objestnosti globoko zajela sapo: »Petka – vidim te!«

»Ne, ne vidiš me,« je ta zajezikala, nato pa razložila Mojci: »Veš, ona zelo slabo vidi ...«

»Ne, to ni res,« je zapihala Ifigenija. »In razločno slišim vse, kar govoriš!«

»In veš, tudi sliši ne, je na pol gluha,« je Petka naprej razlagala Mojci, ki se je čedalje bolj zabavala.

»Vidim te in slišim te,« je razkurjeno ponovila Ifigenija, kar je na obeh posteljah sprožilo plaz hihitanja.

»Poglej to,« je Petka zavezniško pomežiknila najstnici, dvignila njen roza nahrbtnik pred obraz in se sprehodila naravnost mimo Ifigenije nazaj k Mateji in njeni mami. »Sploh me ni opazila,« je zmagoslavno zaključila.

Ifigenija je bila od nog do glave zgrožena ob tako očitni nesramnosti. »Petka, mimo mene si šla!« je izjavila, ko je prišla do sape. Mateja in Mojca sta se smejali vsaka na svoji postelji.

»A si jo videla?« je klovnesa proseče vprašala starejše dekle.

»Ne,« se je zahihitala ta.

»Kaj pa ti?« je poskusila še pri drugem dekletu.

»Ne,« je zatrdila ta.

Klovnesa je z upanjem pogledala mamo – ta pa ji je nasmejano odkimala.

Ifigenija je v dvomih obstala. »A samo jaz vidim Petko?« je komaj slišno vprašala.

Vse v sobi, tudi Petka, so ji prikimale.

»Hvala, se opravičujem,« je s tresočim se glasom izjavila Ifigenija in stekla iz sobe.

Kmalu za njo je ven smuknila še Petka. V sobi pa so ostali dve dekleti, mama ... in toliko smeha in dobre volje, da se je zdelo, da ju lahko ne le slišiš, temveč skoraj že vidiš.

Zgodbo zapisala Eva Škofič – Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski