Utrip srca

»O, a ste prišli, Rdeči noski?« se je nasmejala oddelčna sestra, ko sva se s Cvilko približali pultu, kjer naj bi se poučili o tem, kdo so otroci v sobah, kam smeva in kam ne in kje morava biti še posebej previdni. »Jap, spet smo tukaj,« je nasmejano skomignila Ifigenija. »Torek je in ob torkih smo pri vas.« »Je kaj posebnega?« je vprašala Cvilka, takrat pa je iz sobe nasproti pulta privihrala mlada sestra. Cvilka se ji je poskušala izogniti, a nikakor ni zadela prave smeri in je sestri vsakokrat zastavila pot. Ta se je naposled zasmejala, lopnila klovneso po rami in rekla: »No, klovnese, zdajle pa lahko pokažete, kaj znate!« »Uuu, izziv!« je bila takoj pripravljena Cvilka, Ifigenija pa je ostala mirna. »Zame ni ovir,« se je še naprej bahala Cvilka. »Kar povejte, kaj je treba.« »No, prav,« je rekla sestra in jo premerila od nog do glave. »Pojdita tjale v sobo in dekletu, ki leži v njej, dvignita pulz vsaj za pet enot!« »Ok,« je zažarela Cvilka. »Greva, Ifigenija!«

Soba nasproti pulta je bila ena tistih za izolacijo, z dvojnimi vrati. (To pomeni, da je pred sobo še manjši predprostor in se sme vrata v bolniško sobo odpreti šele, ko so vrata na hodnik zaprta.) Klovnesi sta vstopili v predprostor, si razkužili roke in se spogledali v ogledalu nad umivalnikom – le kako naj se lotita te naloge?

V sobi za dvojnimi vrati je ležalo dekle, staro kakšnih trinajst let, pripeto na različne merilne naprave, hrano pa je dobivalo v žilo. Komaj sta dobro vstopili, že se je za njima prikazala tista mlada sestra. »No, dvignita torej Tini pulz za pet enot!« je rekla, pokazala na merilnik in odpeketala.

Zdaj sta pa res v škripcih – da jima to naroči kar pred njo. »Prav!« je Cvilka zavihala rokave. »Kaj pa delaš?« jo je vprašala Ifigenija. »Pripravljam se na dvigovanje pulza,« je samozavestno odgovorila Cvilka. »Gotovo je kar težko dvigniti takle pulz in zato je treba zavihati rokave!« Ifigenija se je tudi želela pripraviti in zavihati rokave, ker pa so bili njeni čisto kratki, se je le bolj ali manj neuspešno drgnila po rokah. To je pri dekletu izzvalo mini hihot. In črtica merilca pulza je rahlo poskočila. »Uuuu, uuu, lej, a si vid’la to?« se je zadrla Cvilka. »Kaj, kaj, kje?« je gledala okrog sebe Ifigenija. »TO!« je pokazala Cvilka na črtico. Ta je poskočila, saj se je dekle spet zahihitalo. »To je to! Že vem! Če se smeji, potem ...« je začela Cvilka, nenadoma zadržala sapo in si z dlanjo pokrila usta. Nato je pogledala Ifigenijo in ji strogo ukazala: »Ifigenija, povej šalo!« »Ja, em, takoj, takoj,« je zajecljala Ifigenija in se začela vrteti in trkati po glavi, na koncu pa je kar počepnila. Dekle in Cvilka sta začudeno opazovali njeno početje, nato pa je Cvilka dekletu zarotniško namignila, s prstom na sencih, da Ifigenija ni čisto pri pravi. In dekle je bušnilo v hohot. Črtica je poskočila. »Ifigenija,« je vprašala Cvilka z globokim glasom, »a si se že spomnila kakšne šale?« »Na-a,« je nesrečno odkimala Ifigenija. »No, bom pa jaz povedala eno – tisto o kravi,« je rekla Cvilka. »A veš, zakaj krava ne sme teči?« »Neee?« je zategnila Ifigenija. »A ti veš?« je vprašala Cvilka dekle. »Ne,« je zmajala z glavo Tina. In se zasmejala. Pulz pa je naenkrat poskočil za pet enot. » A si ti to vid’la?« je vzkliknila Cvilka. »Dvignila sm ji pulz!« »Uau, daj jo še enkrat vprašaj!« je zaklicala Ifigenija. »A ... ti ... veeš ... ?« je Cvilka zategnila vsako besedo posebej in strmo pogledala Tino. »Ne ...« se je smejala ta. »Zato, ker ... » je začela Cvilka. »Muuuuu,« je poskusila Ifigenija. »Dej, počaki ti!« se je zasmejala Cvilka. »Počaki, da povem do konca! Kaj sem že pravila?« »Zakaj krava ne sme teči?« je pomagala Ifigenija. »Aja,« je rekla Cvilka in začela od začetka: »Zakaj krava ne sme teči?« Pulz je dekletu švignil navzgor – ne za pet, ampak za petnajst, za dvajset enot – ko se je smejala Cvilkini neumni šali o tem, zakaj krava ne sme teči, pa šale ta sploh še ni povedala do konca. Potem je pulz padel in klovnesi sta bili čisto razočarani, zato sta ga hitro spet začeli dvigovati. Pa spet gor in dol, in tako ves čas do konca šale.

Ko sta klovnesi dvajset minut pozneje zasopli od težkega dvigovanja pulza prišli iz sobe, sta spet naleteli na mlado sestro. Takoj sta se ji pohvalili, da jima je uspelo, nato pa jo le vprašali, zakaj je bilo treba Tini dvigovati pulz. »Depresivna je – utrip srca pomeni tudi njen odnos do življenja,« je bil enostaven odgovor.

zapisala Eva Škofič – Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski