Trojčice

»Si pripravljena, Ifigenija?« je že s svojim globokim klovnskim glasom vprašala Marjeta na drugi strani zaslona.

»Sem,« je odločno odgovorila klovnesa na tej strani in si nadela rdeč nos.

»Ena, dve, tri,« je pomežiknila Marjeta in pritisnila na tipkovnico. Na zaslonu Zoomove aplikacije se je prikazal še en kvadrat. Najprej je bil temen, nato pa sta klovnesi zagledali osemletnico z dolgimi rjavimi lasmi.

Ifigenija je takoj navdušeno opazila: »Joj, poglej, Marjeta, midve z Majo sva sestrici po očalih!«

Maja se je nasmehnila v svojem kvadratku.

»Hmmm,« se je zamislila Marjeta. »Jaz pa nimam očal ... Bom pa vajina sestrična, ker imamo enako barvo las.«

»Kaj imamo še skupnega?« je vprašala Ifigenija in se zatopila v pozorno opazovanje. »Že vem,« je vzkliknila, »vse imamo rože! Jaz jo imam v laseh, Majine so natisnjene na majici, pri tebi, Marjeta, pa vidim dve lončnici.«

»Prav imaš,« je prikimala Marjeta. Zdaj je bila ona na vrsti, da najde kakšno podobnost.

»Joj, vse tri imamo dve roki!« se ji je po napetem opazovanju končno posvetilo.

»Vsi ljudje imamo dve roki,« se je zasmejala Maja.

»Sam’ res!« je vzkliknila Ifigenija.

»Pa jaz imam tudi dve očesi,« se ni dala Marjeta.

»Jaz tudi,« je pomežiknila Ifigenija najprej z enim in nato še z drugim. »Pa ti, Maja?« je vprašala.

»Jaz tudi,« je zdaj z enim in nato z drugim očesom pomežiknila še Maji. Ifigenija ji je zaploskala.

»Hmmm, ali imata tudi vidve dve ušesi?« je resno vprašala Marjeta.

Maja je privzdignila dolge lase in pokazala ušesa.

»To je dobro,« je rekla Marjeta in nadaljevala: »Kako smo pa kaj s številom rok?«

Maja je pomahala najprej z eno in nato z drugo roko. Ifigenija jo je nemudoma posnemala.

»Uhu!« je vzkliknila Marjeta in se globoko zamislila. Maja in Ifigenija sta potrpežljivo čakali.

»Že vem,« je vzkliknila Marjeta, nato pa dvignila eno nogo, da je bil njen škorenj v prvem planu.

»Jaz imam še tole nogo,« je rekla. »In pa še tole nogo,« je sopihajoče dodala.

»BUMF!« se je zaslišalo, ko je Marjeta izginila z zaslona.

Nato pa: »V redu sem, v redu sem!«

Nekaj časa sta deklica in Ifigenija videli samo naslon stola, nato se je prikazal Marjetin modri klobuk, ki je spraševal: »Kam sta se pa izgubili?«

»Tukaj sva,« se je zasmejala Maja. Klobuk je izginil in prikazala se je Marjetina zadnja plat, nato pa je izginila tudi ta. Čez čas je z zaslona pokukala narobe obrnjena klovnesina glava.

»To ne bo v redu,« je izjavila. »Vse vidim narobe.«

Ifigenija je zaskrbljeno opazovala dogajanje, Maja pa se je z vsakim novim delčkom Marjete, ki se je pojavil na zaslonu, bolj navdušeno hihitala.

»Bolj se potrudi,« je vzkliknila.

Končno se je Marjeti le uspelo pobrati in namestiti nazaj pred zaslon. »Evo, pa sem,« je zadihano izjavila. »Kje smo že ostale?«

In tedaj je Maja od neznano kod potegnila rdeč nosek, ki ga je imela pri sebi od kdove katerega obiska Rdečih noskov še iz časa, ko so lahko otroke obiskovali v bolnišnici, in si ga počasi nataknila.

Ifigenija in Marjeta sta družno popadali s stolov. Ko sta se spet pojavili, je Ifigenija odpirala usta kot riba na suhem.

»Hi, hi, hi,« se je smejala Maja.

Marjeta je samo strmela in nato počasi vprašala: »Ifigenija – a vidiš, kar vidim jaz?«

»Ne morem verjeti,« je vzkliknila Ifigenija, »vse tri imamo rdeč nos!!!!« Nato pa dodala: »Me smo sestrice po noskih.«

»Me tri smo trojčice!« je pribila Marjeta.

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer