To je bila zelo nujna pesem...
Ko klovnski par konča obisk na otroškem oddelku bolnišnice v Novem mestu, se odpravi še na negovalni oddelek nasproti. Na koncu dolgega bolniškega hodnika je poseben prostorček s stekleno steno, od koder je lep razgled ven. Tukaj se družijo sestre, sem pridejo tisti bolniki, ki gredo lahko iz sob, in tu v prednovoletnem času stoji okrašena jelka. Svojo vizito običajno začnemo v sobi zraven tega prostorčka.
»Danes imamo pa tule izolacijo. V sobo ne moreta, lahko pa sta pri odprtih vratih,« nama je povedala sestra, dodala še kratke informacije o bolnikih v drugih sobah in se obrnila nazaj k sodelavkam, s katerimi so si vzele trenutek oddiha.
Potrkala sva in odprla vrata. Zavese na oknu so bile zagrnjene, soba je bila temačna, v postelji pa je nepremično ležal gospod, star malce čez petdeset let. Poleg postelje je stal medicinski aparat, od katerega je vodila cevka do njegovega grla. V drugem kotu sobice, pri njegovih nogah, je sedela gospa, njegova žena. Bila je potrta in vsa soba je bila prežeta z žalostjo. Brž ko naju je zagledala, je nakazala, naj ne hodiva zraven. Aleksander, moj klovnski partner, je mirno, nevsiljivo rekel: »Nič ne bova hodila noter, sva vama pa z Vandro prinesla eno pesem, če jo želita?«
Gospa je narahlo odkimala z glavo, pomignila proti gospodu in nama tako brez besed sporočila: »Ne, res ni treba, hvala, ampak ...« Tedaj se je začudeno ustavila. Gospod je namreč močno prikimal in pomahal z roko.
»Čakajta, čakajta, naj preverim,« je rekla gospa, presenečena nad tako močnim moževim odzivom. Vstala je, hitro stopila k vzglavju postelje in se sklonila k njemu: »Aha, aja, ti bi rad, da prideta,« je kimala. Nato se je ozrla k nama. »Ja, ja, lahko!« je rekla z zametkom iskrice v očeh.
Aleksander je preprosto in občuteno napovedal: »Draga dama in dragi gospod, moje ime je Aleksander in si štejem v čast, da vama lahko predstavim virtuozinjo na ukuleli, Vandro.«
»Vandra bo zapela pesem ...« je nadaljeval in z roko veličastno pokazal name ter mi tako omogočil, da pesem izberem sama. Takoj sem začutila, da to mora biti pesem, ki je ta dan še nisva pela, ʻTi si moj sončekʼ. Morda zato, ker je ravno tedaj v sobo nekaj posijalo. Pa ne vem, ali je bilo to sonce, saj je gospa malce odgrnila zaveso, ali pa je posijalo kaj drugega. In sem kar zapela: »Ti si moj sonček ...«
Tedaj nas je gospod vse presenetil. Premaknil se je na postelji in, kot bi dobil neko posebno moč, zapel z mano: »Moj zlati sonček ...« Njegov glas je bil raskav, kot da mu glasilke ne dovolijo peti, on pa se ni dal. »S teboj sem srečen ...«
Pel je njej.
»S teboj sem mlad ...« je z voljo, večjo od bolezni in izčrpanega telesa, pel njej. Zdelo se je, da bo poletel – takšno silo je bilo čutiti v njegovem petju.
»In če ne veš še, kako te ljubim ...« Tedaj je iztegnil roke proti ženi in ta se je sklonila čisto k njemu, ga objela ... »Naj povem ti, da imam te rad.« ... in mu dala poljub. In on ji je poljub vrnil.
Občutek je bil, kakor da je to, kar počnemo, nekaj zelo nujnega, tako pomembnega, kot da se pripravljamo na polet na luno. Kot da lovimo Trenutke – vse je tukaj in zdaj, tako zgoščeno, ni prihodnosti, ni preteklosti in ni ničesar, kar bi bilo važneje kot to, da smo in da se imata rada. In da pojemo, ker je to zelo nujna pesem. Z njo sta si lahko izpovedala vse, kar je bilo prej neizgovorjeno.
In potem ga je ona še enkrat poljubila.
Pri drugi kitici, kjer pojem samo melodijo, so se mi ulile solze, ampak se nismo ustavili, kar naj tečejo ... Aleksander je povzel melodijo, ko od vsega lepega nisem mogla več peti. Pri zadnji kitici se mi je vrnil glas. Peli smo vsi, peli smo glasno, z vsem, kar imamo, saj je to treba tako: zareszapeti. Slišalo se nas je po vsem hodniku, sestre so nas gledale skozi na stežaj odprta vrata, še vrata v sobo nasproti so odprle.
Pesem se je končala. Vrata so zdaj uokvirjala popolnoma drugačno sliko kot ob najinem prihodu. Bila sta drug ob drugem, nič več vsak v svojem svetu. Skupaj. Srečna. In v sobi je bilo toliko sonca. Sijalo je iz njunih oči.
Ko sva se obrnila, da bi odšla, so vsi stali na hodniku in vpijali to sliko. Ni bilo ne prostora ne časa za kaj drugega kot to, da sem globoko vdihnila, si obrisala solze in se ozrla proti Aleksandru. V njegovem pogledu sem našla podporo. Nadaljevala sva obiske v drugih sobah.
Ne vem, kje sta zdaj gospod in gospa, a kakorkoli se je njuna zgodba nadaljevala ali končala, v njej je bil trenutek močnega srečanja, polnega ljubezni, trenutek, ki je nad boleznijo, nad časom, celo nad samim življenjem. In v meni še vedno tli občutek hvaležnosti zanj.
Po pripovedi klovnese Vandre zapisala
Eva Škofič – Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski
