Sestra Marta

»Rdeči noski smo prišli,« sva bolnišnični klovnesi rekli vratarju. Zapisal si je najini imeni in nama dal obeska za obiskovalce.
»Saj sta, kot da gresta na potovanje,« se je namuznil vratar in pokazal na najina mala kovčka na kolesih.
»Pa res!« sva se zasmejali in se odpravili k vhodu v bolnišnico. Iz bolnišnice nama je prišla naproti deklica, stara kakšnih šest let – eno roko je pestovala v mavcu, v drugi pa je ponosno držala plišasto zeleno žabico.

Z dvigalom sva se povzpeli do nadstropja z otroškim oddelkom.

»Oooo, Rdeči noski,« se nama je nasmehnila sestra Marta, potem ko je z eno roko pokrila slušalko telefona in nama z drugo ponudila kartico, da sva lahko odprli vrata v del hodnika, namenjen samo osebju. V sobi za dežurno sestro sva odprli kovčka z množico drobnih rekvizitov, kostumoma in rdečima noskoma. Kmalu sva bili nared.

In sva začeli z obiskom. V otroški ambulanti se tja grede ni bilo treba ustaviti, vsi otroci so bili še deset korakov naprej, v čakalnici. Ta je bila najina prva postaja. Ko sva posejali prve smehce, sva se odpravili na oddelek. Najina druga postaja je bila otroška igralnica, nato pa vse sobe po vrsti.
Zgledno sva sejali smehce, enega za drugim. In sobe so bile, oh, kako različne. Bila je tista z dvema velikima najstnikoma, s katerima smo na vse načine poskušali najti rimo na njuni imeni; pa tista s tremi desetletniki, ki so se izkazali za neverjetne mojstre v hitrostnem zapiranju vrat – menda doma zgledno trenirajo (našel bi se kdo, ki bi rekel, da – loputajo); pa tista, čisto ob koncu najinega obiska, z dojenčico, staro komaj dva tedna, ki je imela tako moder pogled, da smo se razumeli brez besed – kjer sva zapeli nekaj zelo nežnega zanjo in njeno mamico ...

Nazaj grede sva se spet vračali mimo čakalnice. Vmes so se otroci že zamenjali in ker so nama smehci že pošli, sva posadili kar en dober, lepo razraščen smeh.
Sestra Marta je v ambulanto ravno poklicala deklico, staro okoli šest let, zato sva tokrat zavili tudi tja.
»Si videla, koliko igrač je na okenski polici?« je sestra med pripravami pokazala deklici. In tej so se od začudenja razširile oči. Ves čas posega sva klovnesi ostali z njo, njeno mamo in medicinsko sestro, nato pa je sestra Marta deklici ponudila, da si za pogum izbere eno od igrač na okenski polici. Odločila se je za majhno zeleno žabo in jo ponosno stiskala k sebi, ko sta z mamico odhajali z oddelka.

Tako se je končala najina vizita. Preoblekli sva se v sobi dežurne sestre, pospravili rekvizite, kostume in rdeča noska v svoja kovčka in vmes premlevali današnji obisk.

»O, a greste, Rdeči noski?« naju je nagovorila sestra Marta, ko sva odhajali. Nato naju je objela okrog pasu: »Še malo, pa grem v penzijo. Kolegi so mi podarili res prisrčno darilo v spomin na štirideset let dela na otroškem oddelku naše bolnišnice,« je šepnila in se iskreče nasmehnila.

Ko sva se oddaljevali od bolnišnice, sem kolegici zaupala, da mi je sestra Marta po enem od obiskov pokazala svojo zakladnico. Za otroško ambulanto je še ena sobica, mala, temna, a se zdi, kot da žari, saj so vse police v njej polne plišastih igrač. Koliko otrok je v vseh teh letih razveselila z njimi, koliko otrokom je na tak način oddala priznanje za njihov pogum.

Zapisala: Eva Škofič – Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski