Plišasti medvedek

Plišasti medvedek

Včasih me vprašajo: »Kaj pa, če je klovn žalosten? Kako naj spravlja otroke v dobro voljo?« Prepričanje, da so solze in žalost nasprotje dobre volje in smeha, je skorajda zakoreninjeno. A ni čisto pravilno. Na nasprotni strani smeha je strah. Strah je tisti, ki lahko zamrzne smeh. In na nasprotni strani strahu je smeh – najučinkovitejši preganjalec strahu!

Ko je Petka nasmejano stopila skozi vrata, se je Tilen prek postelje hitro skobacal k očetu. In k sebi stisnil še medvedka. Že sestre so bolnišnična klovna opozorile, da se Tilen hitro prestraši. Bolnišnična soba je bila majhna, in zato je Aleksander raje ostal pred vrati in kar od tam vprašal Petko: »Kdo pa je v tej sobi?«.

»Oči,« mu je odgovorila.

Aleksander je radovedno pokukal skozi vrata. »Pa še kdo?« se je spet oglasil.

»Tilen,« je odgovorila Petka. Deček je začudeno pogledal očeta, češ, le kako pozna moje ime. Aleksander je vstopil v sobo: »Pa še kdo?« je vprašal. »Pa medved,« je vzkliknila Petka. »Kdo!?« je kar poskočil Aleksander. »Medved,« je še enkrat vzkliknila Petka.

Aleksander se je prestrašen zavrtel na peti, se spotaknil ob vrata in pobegnil iz sobe. Čez hip je, še vedno zasopel, pokukal skozi steklo na vratih. Tilen je presenečeno pogledal medvedka, ki ga je stiskal v naročju. »Saj je plišast,« je zašepetal. Petka je glasneje ponovila za njim, da bi jo Aleksander slišal: »Plišast je.«

»Kdo je plišast?« je vprašal Aleksander in radovedno stopil v sobo, oči pa so mu prestrašeno begale po sobi. »Medved,« je šepnil Tilen. »M-medved?!« je zajecljal Aleksander, nato pa ga je kar odnesel vrtinec, poln štorastih nesreč: najprej je, presenetljivo, skočil v povsem napačno smer in se zaletel v okno (»Narobe!« nasmejano vzklikne Tilen); nato je uganil smer, a se je spotaknil ob posteljo in zadnji hip ujel bolniško tablico (Tilen se tiho zahihita); nato je pristal z nogo v smetnjaku (Tilen se že glasno hihita); nato je imel silne težave z lovljenjem kljuke na vratih (Tilen se smeji!); končno pa je prestrašeno hušknil iz sobe in upehano pokukal skozi steklo na vratih. Tilen je zavzdihnil in zadovoljno stisnil medvedka k sebi, nato pa pričakujoče pogledal Petko, s pogledom, ki je govoril: »Še!«»Pridi noter, Aleksander,« je zaklicala Petka in pomežiknila Tilnu.

Ta se je presedel malce stran od očeta in s sabo vzel medvedka. »Ok, prihajam,« je rekel Aleksander in previdno stopil korak v sobo. »Saj tu ni kakšnih medvedov, a ne, da ne?« je vprašal očeta in ta je odkimal. Aleksander je stopil še korak naprej: »Petka, saj tu ni medvedov, kaj?« »Ne, kje pa,« je odkimala Petka in Aleksander je naredil še en korak.

»Se opravičujem,« se je nazadnje spoštljivo priklonil Tilnu, »verjetno tu niste videli nobenih medvedov?« »Tukaj je!« je vzkliknil Tilen, ki je komaj čakal na ta trenutek, in na iztegnjenih rokah pomolil svojega medvedka Aleksandru tik pred nos. Aleksandra je kot raketo odneslo skozi vrata sobe – tokrat prav na drugo stran bolniškega hodnika – Tilen pa se je vriskajoče zasmejal. To pa je bil pravzaprav šele začetek. Mali plišasti medvedek, Tilnova najljubša mehka živalca, je Aleksandru tako dolgo naganjal strah v kosti, da je vmes prestrašil tudi medicinsko sestro, ki je prišla po hodniku, malce kasneje pa še zdravnika. Da o ubogi učiteljici, ki je ob pogledu na medvedka kar počepnila od strahu, sploh ne govorimo … Tilen pa se je srečno smejal in z njim so se smejali tudi sestra in zdravnik in učiteljica in njegov oči. Nič več ni bil prestrašen, kako le, če pa je bil z njim njegov medvedek! Ta je imel zdaj na smrčku še rdeč nosek – podarila mu ga je Petka, preden je odpeljala Aleksandra, da poiščeta kakšno sobo brez medvedov.

V imenu Rdečih noskov vam želim, da bi znali najti smeh, če vas bo hotel kdaj zgrabiti strah. Če ne bo tako preprosto, kot bi si želeli, je povsem možno, da se rešitev skriva v vašem plišastem medvedku. Pa rdeč nosek mu nataknite. To bo pa moralo delovati!

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer