Moj dom je daleč...

»Jaz sem Maša,« je rekla deklica s tankimi svetlimi kitkami in zaupljivo položila svojo ročico v mojo dlan. Bilo je sredi predstave v Nastanitvenem centru Logatec. Tereza je virtuozno žonglirala, Biserka, Lena in Vandra so z razprtimi mavričnimi dežniki ustvarjale ozadje odra na nogometnem igrišču, Jože je skrbel za glasbo, jaz pa sem bila zaradi znanja ruščine izbrana za napovedovalko in sem v tem trenutku stala ob strani in pazila, da je dogajanje teklo.

»Me veseli, da sva se spoznali, Maša!« sem odgovorila deklici in jo pobožala. To ji je zadoščalo in stekla je k drugim otrokom, za katere so klovnese ravno tedaj napihnile celo morje velikanskih milnih mehurčkov. »Kdo bo počil največjega?« sem vzkliknila v mikrofon.

Ko se je druženje približalo koncu, sem nas predstavila, se zahvalila gledalcem in klovne razvrstila v četico. Sama sem stopila na čelo. Med zvoki glasbe smo prešerno odkorakali proti izhodu iz centra. Iz modrih nastanitvenih kontejnerjev, iz hišk za begunce, s klopic na soncu so nam z vseh strani mahali otroci in odrasli.

»Dobro požalovat v Sloveniju,« sem ponavljala. »Dobrodošli v Sloveniji! Spet se vidimo čez štirinajst dni!«

Otroci so se nam pridružili v živobarvni in veseli povorki. Vrata iz rešetk – izhod iz nastanitvenega centra – so bila na stežaj odprta. Vratar nas je fotografiral s telefonom in se smehljal. Prišli smo do svojih vozil. Jožetu so kar trije fantje pomagali voziti ozvočenje. In tam, prav pri izhodu je obstala Maša. Iskala me je s pogledom in ko me je našla, je stopila k meni. Morala sem se skloniti čisto k njej, da sem jo lahko razumela.

»Kogda opjat pridjete? Kdaj spet pridete?« me je vprašala.

»Čez štirinajst dni.«

»To je pa še dolgo, ne vem, ali bom še tukaj ...« se je zamislila.

»Ja,« sem rekla, »morda se boš kam preselila.«

»A ti veš, kje sem doma?« me je resno pogledala in kar sama zamišljeno nadaljevala: »Jaz sem iz Ukrajine.« In nato, kot da bi morala še nekaj preračunati, pa se ji nekako ne izide: »To je zelo daleč, zelo daaaaaleč.«

»Prav imaš,« sem rekla, »to je zelo daaaleč.«

In pogledala me je z nasmeškom, ki je pričal, da je v meni našla zaveznico.

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer