Manca

Živijo, jaz sem Manca. Stara sem skoraj devet let. Sem na otroški kirurgiji. Ne dogaja se nič posebnega. Zadnjega pol leta sem preživela na intenzivni negi. Čakam na srce.

Vsak teden pridejo k meni klovni. Zadnjič sta prišla Rita in Aleksander. Aleksander je bil zelo neroden: ko je hotel zapreti vrata, so se mu kar naprej odpirala. Rita je pa stala zraven in ji je bilo nerodno. Sem se jima smejala.

Potem me je vprašal, kako mi je ime – stokrat sem mu ponovila, še mami mu ga je povedala in Rita tudi, preden ga je razumel:

»Ma-nca!« Saj ni tako težko, no. Razen na koncu, ko smo se že vsi smejali, takrat se pa res ni več dalo razumeti, kaj smo rekli.

Nič mu ni bilo nerodno, Riti pa zelo. Je kar naenkrat vzela ukulelo in zaigrala. Aleksander je pa zapel Metuljčka cekinčka. Ampak kako je fušal!

Ojoj, komaj sem dihala od smeha! Aleksander sploh ni opazil, da fuša, Riti je bilo pa še bolj nerodno. Še mami se je smejala – ker njej je tudi včasih nerodno, kadar ati počne neumnosti.

Sem raje vzela stvari v svoje roke. Mami sem naročila, naj mi da mojo ukulelo. Jaz igram klavir in ukulelo. Ko sem se hotela usesti, da jo uglasim, ni šlo. Vse te žičke in cevčice, ki so pritrjene name in na inštrumente ob postelji, so me cukale. Čisto so bile zafecljane.

Jah, kaj – sem pač eno za drugo iztaknila in odmotala. Saj ni bilo prvič. No, Matej, zdravstveni tehnik, ki je res super in se da z njim vse zmeniti, je takoj pritekel, ker je mislil, da je nekaj narobe z mano. Ker mu je tam v njegovi sobi piskalo ali pa nehalo piskati – ne vem čisto točno. Ampak nič ni bilo narobe, in tudi nobene pomoči nisem potrebovala, da sem vse žičke spet vtaknila tja, kamor je treba. Matej je bil čisto tiho in pri miru, ko sem jih odmotavala in pritrjevala nazaj, potem je pa samo pokimal: »Obvladaš!« In šel. Seveda obvladam. »U nulo.« Mamo je vedno malo strah, ko počnem te stvari. Se ji prav vidi, da hoče pomagati, ampak potem vedno pusti, da naredim sama.

Uglasila sem ukulelo. In ko sem odigrala, so mi vsi ploskali. Dobra sem bila! Klovna sta mi kar naprej čestitala. Čisto sem ju navdušila. Jaz sem se jima pa smejala. Pa mami je bila ponosna name. Jah, kaj čem. Stvari je treba resno vzet. To je pa tudi to.

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski