Male rdeče lučke

Današnje jutro je bilo čisto drugačno, kot je sedemletna deklica – recimo ji Kaja – pričakovala. Vedela je, da gre na pregled v bolnišnico, zato da je ne bi več peklo, kadar gre na stranišče. Ampak takoj ko je vstopila v čakalnico, je na to povsem pozabila. Med na stežaj odprtimi vrati v ambulanto je stala klovnesa.

»Dobro jutro, Kaja!« je vzkliknila. »Jaz sem Ifigenija in bom poskrbela, da bo danes vse teklo tako, kot je treba!« Važno se je naslonila na vratni okvir, ga v istem trenutku zgrešila in se komaj še ujela. Kaja se je zahihitala.

»A ni smešna?« je vprašala mamo in babico, ki sta prišli z njo. Molče sta prikimali. Videlo se jima je, da sta zaskrbljeni.

»Zdravo, Kaja, mi smo pripravljeni,« je, ravno ko je klovnesa spet zgrešila vratni okvir, poklicala medicinska sestra.

V sprejemni sobi je deklica sedla na posteljo in mama ji je pomagala, da se je slekla.

»S tole kremo te bom namazala, da ne bo bolelo,« je Kaji razložila sestra.

»Aha,« je odvrnila Kaja in iztegnila vrat, da bi videla, kaj klovnesa tako zavzeto lovi po zraku.

»Če imaš srečo, jih lahko ob sredah zjutraj kar veliko naloviš,« je izjavila Ifigenija in zmagoslavno ponudila Kaji dlani, sklenjene v školjko. V njih se je rdeče svetila mala lučka.

»Mami, a si videla?« je začudeno vzkliknila Kaja. Mama je prikimala. Skrb ji ni dopuščala, da bi zmogla kaj več kot to.

»Joj, še eno sem našla,« je vzkliknila klovnesa in med njenimi prsti je zasvetila nova lučka. Zadovoljno jo je pospravila v žep k prvi.

»Zdaj pa kar naprej,« je deset minut in pet ujetih lučk kasneje zdravnica prijazno povabila v sosednji prostor. »Tule lahko splezaš na posteljo, sem pa se bo usedla tvoja mama,« je pokazala na stol pri Kajini glavi. Ko se je deklica ulegla na hrbet, jo je zdravnica pokrila z zeleno brisačko, nato pa ji preprosto opisala potek pregleda.
»Veš, malo zna biti zoprno, ampak samo na začetku,« je obljubila. »Preden začnem, pa mi prosim povej: ali znaš napihniti balon?«

Deklica je začudeno pogledala mamo in prikimala.

Zdravnica je iz predala potegnila vrečko z baloni.

»Kateri ti je najbolj všeč?«

»Roza,« je brez razmišljanja odvrnila deklica.

»Izvoli,« je rekla zdravnica in pospravila vrečko.

»Ko bomo rekli tri, štiri, zdaj – pihaj,« je naročila deklici. Potem je še enkrat preverila inštrumente in pomignila sestri, naj zatemni prostor.

»Tako, pripravljeni smo: tri, štiri, zdaj ...«

Kajina lica so kar pordela, tako jih je napela, ko je pihnila v balon.

»Super, še enkrat,« je naročila zdravnica. Klovnesa, medicinska sestra in tudi mama so štele:

»Tri, štiri, zdaj ...« in Kaja je spet z vso močjo pihnila v balon.

Še enkrat, dvakrat, trikrat so ponovile in medtem je zdravnica spretno opravila svojo nalogo.

»Mami ...« se je Kaja z jokom v glasu potožila, ker je bil občutek res zoprn – tedaj pa se je na mamini rami zasvetila mala rdeča lučka. V polmraku sobe se je dobro videla.

»Joj, ne gre stran!« je povlekla klovnesa in se namrščila.

»Mami, lučko imaš!« se je zahihitala Kaja.

»Se opravičujem,« je rekla klovnesa mami, zajela sapo in spet povlekla. »Ne gre!« je zagodrnjala.

»Poskusi še enkrat,« jo je vzpodbudila Kaja.

»Ok,« jo je ubogala klovnesa in spet povlekla. Zdaj se je tudi mama malo nasmehnila.

»Še, na tri, štiri, zdaj!« je štela Kaja.
»Uf-a,« si je oddahnila klovnesa, ko ji je uspelo, in lučko pospravila v žep. Že naslednji hip pa se je radovedno ozrla naokoli: »A je še kje kakšna?«

»Mami jo ima, na drugi rami,« je vzkliknila Kaja.

»Pa res!« se je razveselila klovnesa, nežno pobrala lučko in pogladila mamino ramo. Pod njeno roko se je za spoznanje sprostila.

»Tam je, na polici!« je s prstom pokazala Kaja. »Pa tamle in tamle in tamle,« je naštevala deklica, da ji je klovnesa komaj sledila.

»Te že kaj tišči?« je čez čas zdravnica vprašala Kajo.

»Ja,« je priznala deklica.

»Ravno prav, ker je konec prvega dela pregleda,« je zadovoljno rekla zdravnica. »Zdaj se lahko obrneš na trebuh in se malo stisneš k mami. Jaz pa bom pogledala še tvoje ledvice.«

»Vse je v redu,« je zdravnica, takoj ko je to razbrala z zaslona, potolažila mamo in se nasmehnila Kaji. »Smo že končali, super si bila, balon pa lahko vzameš s sabo domov.«

V čakalnici je Kaja stekla k babici in ji hitela pripovedovati, koliko lučk je z njeno pomočjo nabrala klovnesa, ter ji ponosno pokazala svoj roza balon. Zdravnica se jim je čez nekaj minut pridružila in tiho spregovorila z mamo. Videti je bilo, kako mami z vsako besedo postaja lažje.

Iz ambulante je skozi vrata pokukala klovnesa in pomahala Kaji.

Še malo in na pregled bo prišel nov otrok ...

 

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski