Lia

»Lia ni v redu, ne more dihati. Kaj naj?« je do sester prihitela bolnišnična vzgojiteljica. Deklica, stara kakšnih šest let, je tako hlipala, da je komaj lovila sapo. Niti mama je ni mogla umiriti.

»Ti je slabo? Se ti vrti?« je sestra mirno spraševala deklico in se še mimogrede obrnila h klovnoma: »Vidva, kar z nami!«

V intervencijski sobi so Lio, ki je hlastala za zrakom, posedli na posteljo za preglede. Sestra je bledi in zaskrbljeni mami pokazala stol ob postelji in se zaposlila s pripravami za pregled.

»Leopold, pazi vendar!« se je nenadoma zaslišal klovnesin vzklik. Lia je presenečeno pogledala proti vratom, kjer se je Leopold z naramnicama zataknil za kljuko. Hlipanje, ki je še ravnokar stresalo dekličina ramena, se je ustavilo.

»Se opravičujem, ampak Leopold je res zelo, zelo neroden,« je klovnesa z vzdihom pojasnila deklici. Skupaj sta se zagledali v klovna, ki se je zaman trudil, da bi se odfecljal. Nihče ni opazil, kdaj natanko so se dekličine solze ustavile.

»Tja se postavi,« je Rita naročila klovnu in ga snela s kljuke. Leopold se je ubogljivo prestavil k umivalniku. »Se opravičujem,« je izdavil in skesano snel čepico. Ob tem je s komolcem zadel ob pipo in hkrati odprl vodo. Nastala je cela zmešnjava – Leopold ni in ni znal zapreti vode. Rita mu je odločno dajala nasprotujoča si navodila: »Ne se dotikat, premakni ročko, pobriši, ne tam stat, stoj pri miru, v drugo smer, ne tja ...« Leopolda so ukazi popolnoma zmedli in njegove nezgode so se samo še stopnjevale. Po vsaki se je vneto opravičeval deklici, ki se je skozi solzice začela hihitati.

Tedaj je vstopil zdravnik. Ozrl se je po sobi, pogledal deklico, mamo, sestro in klovna in ocenil situacijo. Nato je mirno zaprl pipo, se zaupno nagnil k Lii in rekel s svojim najbolj resnim glasom:

»Samo, da veš, najprej bom pregledal njiju, potem šele tebe.« Nato je pokimal sestri in z nasmehom sta družno zapustila mali prostor in zaprla vrata za sabo.

Nekaj časa je bila v sobi čista tišina, nato pa je Rita, ki je prva prišla k sebi, lopnila Leopolda: »Si slišal, on naju bo pregledal, on bo naju pregledal! Daj, lepo se obnašaj, pregledal te bo, ne vem, kaj ti bo naredil!« Leopolda je kar pribilo ob tla. Lia pa se je od vsega srca zasmejala.

In tedaj se je njena mama ozrla okoli sebe in v mislih poskušala vse sestaviti. »Čakaj, čakaj,« ji je šlo po glavi, »sestra je odšla, zdravnik je tudi odšel, samo klovna sta tu in Lia se smeji ... Vse je v redu! Vse je v redu!« Končno se je tudi ona sprostila in si oddahnila iz dna duše.

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski