Kolca zgodba

Nik je bil z očetom in mamo že zgodaj zjutraj v sprejemni ambulanti. Vse so že opravili: prevzeli so bolniški karton in se pogovorili z zdravnico. Zdaj so morali samo še počakati na sestro, da jih pospremi na oddelek.

In tedaj je prihitela Ifigenija. Takoj je morala narediti vse hkrati: povedati in razložiti in vprašati, in to s takšno naglico, da se ji je začelo kar kolcati: »A veste, kam moram iti po kar-kik-ton? Ali vi tudi čak-kik-kate v vrsti? Kdaj pride pa kik sestra? Kam pa kik gremo?« Kar naprej je postavljala vprašanja, a jih sproti pozabljala, ker se ji je tako kolcalo.

Deklica, ki je v čakalnici sedela zraven Nika, je Ifigeniji svetovala, naj zajame sapo in jo zadrži. Pa ni pomagalo.

»Popij malo vode!« je vzkliknil deček, ki se je igral z avtomobilčki. Ni pomagalo.

Tedaj je prišla sestra, da pospremi Nika na oddelek.

»Sestra, ses-kik-tra, kaj naj naredim, ko se mi kik kolca?« jo je vprašala Ifigenija.

»BU!« je rekla sestra in se nagajivo nasmejala. To je v hipu pomagalo. Ifigenijo je kar odneslo na drugo stran ambulante.

»Hvala,« je vzkliknila klovnesa. »Grem lahko z vami na oddelek?«

»Seveda,« je dovolil Nikov ati.

Prva je šla sestra s papirji, nato ati, nato pa še mami, ki je dvignila Nika v naročje, od koder je prek mamine rame zvedavo opazoval Ifigenijo, ki je šla zadnja.

»Kiiiik,« je ta naenkrat poskočila. Vsi so se delali, da niso opazili. A klovnesi se je kolcalo vso pot, in Mitja, ki je bil star šele pet let, ni zdržal in se je ob vsakem »kik« bolj od srca zasmejal.

Soba, v katero so namestili Nika, je bila res dobra, naj-kik-boljša, je hitela razlagati Ifigenija: »Tu imate ba-kik-no, tu tele-kik-vizijo, tu kik posteljo.«

Ko je prišla sestra, da jih pospremi v intervencijsko sobo, je klovnesa spet hotela zraven in spet so ji dovolili.

»O, ti revica, a se ti še kar kolca?« je vprašala sestra, ko so šli po hodniku, in se prijazno nasmehnila.

»Kik!« je žalostno prikimala Ifigenija.

In Nik se je odločil, da ji pomaga. Ko je naslednjič kolcnila, jo je prestrašil: »BA!«

Ifigenijo je kar odneslo na drugo stran hodnika. »Hvala, to je bilo res prijazno!« je bila navdušena.

A v intervnecijski sobi se je kolcanje ponovilo ...

... ko je sestra ravno razlagala Niku, da išče žilo ...

»Kik,« se je oglasila Ifigenija.

»Ba!« je rekel Nik.

… ko je našla žilo ...

»Kik,« je rekla Ifigenija.

»Ba,« se je zasmejal Nik.

»In zdaj,« je rekla sestra, »bo malo zabolelo. Močno stisni zobe!«

Nik je močno stisnil zobe – in vsem v sobi tudi pokazal, kako jih stiska. Bilo je tako napeto, da je še klovnesa nehala kolcati. Stiskal jih je ves čas, ko je sestra v žilo dajala malo cevčico – kanalček – in pritrjevala metuljček. Ko je dodala še obliže, da bo lepo držalo, je rekla Niku: »Zdaj si lahko oddahneš, dobro si stiskal zobe!«

In Nik je nehal stiskati zobe in si na glas oddahnil – vsa soba je zadihala skupaj z njim.

Sestram, staršem, vsem se je kar smejalo ob tem, kako neverjetno gladko, brez solza in samo s stiskom zob je šlo. Nik pa je mirno pogledoval vse, ki so se tako navduševali nad njim.

»Kik,« se je oglasilo iz kota.

»Baaaaa!« se je zasmejal Nik.

 

Ambasadorka društva Rdeči noski. Eva Š. Maurer