Kaj pa tebi naredi ... če ti kdo kaj lepega reče?

Vrata v sobo na sredini otroškega oddelka za kardiologijo niso zaprta, vendar klovnesi vseeno potrkata. Nato pomoli glavo v sobo najprej ena, za njo še druga.

Na postelji pri oknu je deklica. Stara je osem ali devet let. Dolge rjave lase ima spete v čop. Desno od postelje stoji aparat z utripajočimi lučkami ­–­ od njega k deklici vodijo žičke. Mirovati mora, ker je to dobro za njeno srce. Na drugi strani postelje sedi njena mamica. Obe presenečeno dvigneta glavo, ko zaslišita trkanje, ki v bolnišnici ni običajno. Klovnesi se obešata na vrata in čakata na povabilo. Deklica se spogleda z mamo in tiho reče: »Naprej!«

»Lahko vstopiva!« veselo vzklikne Ifigenija in za sabo povleče Tonko, da tej komaj uspe zapreti vrata za njima.

»Pa sva tukaj,« izjavi Ifigenija in kar vidi se ji, kako se je polašča zadovoljstvo, dokler od samega veselja ne iztegne leve noge in zatapka z njo po tleh.

To ne mine neopaženo.

»Kaj pa delaš?« se Tonka začudeno zastrmi v prijateljičino nogo.

»Meni to kar samo naredi, če sem vesela,« ji razloži Ifigenija in njena noga v potrditev navdušeno zatapka.

»Kaj pa tebi naredi?«

»Ne vem,« reče Tonka.

»Daj, da poskusim,« reče Ifigenija, za hip pomisli in že jo preblisne, kaj bo rekla Tonki, da jo razveseli.

»Tonka, lepa si,« prijazno reče.

In kar naenkrat Tonkina zadnja plat veselo zamiga, tako kot repek pri kužku. Tonka ostane brez besed. Deklica in mamica se opazno zabavata ob klovnesinem presenečenju.

»A ji lahko še ti kaj rečeš?« Ifigenija spodbudi mamico.

To preseneti povabilo k igri, zravna se na stolu in pogleda Tonko. »Lepo krilo imaš!« ji reče in prasne v smeh, ko Tonka spet veselo zarepka.

»A lahko zdaj še ti?« se Ifigenija s prosečim glasom obrne k deklici.

»Lep klobuk imaš,« po razmisleku ta reče tiho, a razločno.

Ne bi mogla bolj zadeti – Tonka je namreč izjemno ponosna na svoj koničasti zeleni klobuk. Od zadovoljstva tako repka, da jo kar zavrti po sobi.

»Uau, hvala!« vzklikne.

Deklica se zahihita ob njenemu navdušenju.
»Hej,« nenadoma reče Ifigenija, »kaj misliš, kaj pa mami naredi?«
»Ah, ne, ne, meni pa nič ne naredi ...« se izmika mama.

»A preverimo?« Tonka šepetaje vpraša deklico.

»Ja,« zašepeta ta nazaj in njena mami se kar stopi v nasmehu, ko ju opazuje. Tonka očarano reče:
»Joj, imaš lep nasmeh!«

In mamici nezavedno pobegne sramežljiv gib: dlan ji poleti k obrazu in nanjo z rahlo nagnjeno glavo nasloni zardelo lice.

»Poglej!« vzklikne Ifigenija. »To ti naredi!« In potem doda: »Ampak res imaš lep nasmeh!«

Vse se zasmejijo, ko mami spet uide enak gib.

Nato se klovnesi zamišljeno zastrmita v deklico. Tonka se prva spomni.

»Zelo lep srček imaš!« zakliče in pokaže na dekličino majico, na kateri se blešči veliko srce iz kristalčkov.

Najprej se ne zgodi nič. Klovnesi sta čisto pri miru in pozorno opazujeta. Naenkrat pa Tonka zadovoljno vzklikne in pokaže na dekličine noge, ki od kolen do stopal kukajo izpod odeje. Kolena v roza žabicah se rahlo pokrčijo, stopala se nežno obrnejo navznoter in prsti v majhnih krogih podrsajo po postelji.
»Glej,« vzklikne Tonka, vsa iz sebe.

»Uau,« se čudi Ifigenija.

Deklica se od srca nasmeji klovnesama, na kateri je naredila tak vtis.

»Kaj bi ji pa ti rekla?« vpraša Ifigenija mamico.

»Mišek moj zlati!« ta nežno zašepeta.

Hčerkica se ji nasmehne, njeni prsti na nogah pa kar sami od sebe izrišejo nove krogce po postelji.

»Glej,« pomigne Tonka Ifigeniji, »tudi ʻmišekʼ deluje.«

Deklica se zahihita.
»A misliš, da bi ʻmišekʼ deloval tudi pri mamici?« vpraša Ifigenija Tonko in zamišljeno pogleda najprej mamico in nato deklico.

»Mišek,« prisrčno reče deklica mamici. Mami se orosijo oči in med njima se naredi ena taka lepota, ki je sploh ni mogoče opisati.

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski