Gospa Silvana

Klovnesa Ilda se je v svojem stanovanju pripravljala na obisk na daljavo. Govorila je že z Mojco, delovno terapevtko, ki ji je predala podatke o stanovalcih doma za starejše v Krškem.

»Glede gospe Silvane pa nikar ne skrbi,« ji je rekla Mojca. »Če ne bo hotela obiska, ne vzemi tega osebno, precej resna in zadržana je in se tudi drugače težko sprosti.«

»Kaj pa ima rada?« je vprašala Ilda.

»Skoraj vse življenje je stanovala v Ljubljani, včasih pripoveduje o tem, kakšno je bilo življenje v mestu, kam je hodila na kavico, kako je hodila v gledališče. Mislim, da to zelo pogreša.«

Ilda je z roko zamišljeno drsela prek rekvizitov, ki si jih je pripravila za obisk: prek raznobarvnih rutic – barve so dobra tema za začetek pogovora; rož – vsakdo se takoj nagne k zaslonu, kadar jih ponudi, ker »tako lepo dišijo«; knjig – dobra misel zna biti vzpodbudna... Lično je razporedila piškote po krožničku in nalila kavo v porcelanasti skodelici – za ‘kofetkanje’ prek zaslona. Nazadnje je vzela ukulelo in preverila, ali je uglašena. Globoko je vdihnila in se zazrla skozi okno. Bil je konec februarja, prvi toplejši dan v Ljubljani. Takšen, ki kar kliče po posedanju na soncu in opazovanju mimoidočih čez rob kavne skodelice. »Gospo Silvano bom peljala ven!« se ji je utrnila misel.

In ko je opravila vse druge obiske, se je dogovorila z delovno terapevtko, ki je nosila tablico od stanovalca do stanovalca, da ji pusti deset minut za pripravo. V naglici se je zavrtela po stanovanju, poiskala klobuk in plašč in stekla ven. Ko se je oglasil viber na telefonu, je že stala pred Dramo.

»Dober dan, gospa Silvana,« veselo pozdravi Ilda. »Veste, kje sem? Prepoznate to zelenkasto stavbo za mano?«

Gospa je za hip videti presenečena, ko jo prek zaslona nagovori dekle z rdečim noskom. Nato pa se skloni k tablici.

»To je Drama,« takoj prepozna zgradbo.

»Res je,« prikima Ilda. »Kam bi se pa zdaj odpravili? Greva na trg Republike, Kongresni trg ali Prešernov trg?«

»Kongresni trg,« se negotovo odloči gospa Silvana.

»Potem pa pot pod noge,« reče Ilda in že se odpravita. Kamero na telefonu klovnesa obrne tako, da ‘nosi’ gospo Silvano.

»Zdaj sva na Slovenski cesti, bivši Titovi, vidite?« vpraša gospo. Ker ni avtomobilov, se klovnesa za trenutek ustavi kar sredi ceste. Nenadoma se od nekje zgoraj zasliši glasno žvižganje in vriskanje in Ilda brž dvigne telefon. V bližini gradijo novo stavbo in z vseh njenih nadstropij v grozdih visijo delavci in jima žvižgajo.

Gospe Silvani se razvedri obraz: »To je zares, res se dogaja, to ni samo posnetek,« zakliče Mojci, ki drži tablico.

»Res, res,« ta pritrdi nasmejano.

»Pa sva na Kongresnem trgu!« poroča Ilda. »Tamle je Filharmonija in tule Park Zvezda, vidite?« vpraša gospo.

»Wolfova, kje je Wolfova?« se ta zavzeto nagne naprej.

»Prav, pa pojdiva na Wolfovo!« je takoj za Ilda.

»Tule sva, poglejte.« Klovnesa s telefonom približa tablo z napisom ulice.

»Ja, ja, tukaj, še naprej pojdi,« oživi gospa Silvana in Ilda jo uboga.

»Ne, zdaj pa malo nazaj,« vodi klovneso.

Ilda lep čas nosi gospo v telefonu sem in tja po ulici.

»Kaj pa iščeva?« jo naposled vpraša.

»Moj dom,« zašepeta gospa.

Ilda pokima.

»Se morda še česa spomnite, da ga bova lažje našli?« jo vpraša.

»Podhoda!« vzklikne gospa.

In že sta tam, na notranjih tratah podhoda, ki povezuje Wolfovo in Slovensko.

Tako se na prvi topli februarski dan Ilda in gospa Silvana usedeta na s soncem obsijan rob zidka in nikamor se jima ne mudi. Doma sta. Ta posebni trenutek vpijata počasi, z užitkom, kot bi srkali vročo, slastno kavo.

Ko je klovnesa spet doma, odloži plašč, klobuk in rdeči nosek. V zardelih licih ji žari spomin.

»Ja,« nasmejano razlaga gospa Silvana v domu starejših v Krškem. »V Ljubljani sem bila, z Ildo sva bili pri meni doma!«

 

Eva Škofič Maurer, ambasadorka Društva Rdeči noski