Dragi prijatelji!

Zdi se kot, da se je svet obrnil od znotraj navzven. Naša zaznava skorajda ni sposobna dojemati vseh sprememb, ki se dogajajo tako nenadno. Strmimo v neznano.

Za nas umetnike, ki kot bolnišnični klovni obiskujemo otroke v bolnišnicah, starejše v domovih za ostarele, otroke z motnjo v duševnem razvoju, je podajanje v neznano pogosto.

Odločili smo se, da z vami delimo zapis Reinharda Horstkotteja, našega prijatelja in kolega, umetniškega vodje Rote Nasen Nemčija, ki je najlepše ubesedil to, kar bi vam želeli tudi sami povedati.

»Ko otrok resno zboli ali mora oseba v negovalni dom, se tako tisti, ki je prizadet, kot sorodniki soočajo s strahovi in negotovostjo. Ko jih kot umetniki obiščemo, je na prvem mestu to, da se ne pretvarjamo: "kot da ni nič". Če je bolan otrok prestrašen in ga boli, je naša naloga, da to prepoznamo in priznamo. Pa tudi sebi moramo priznati občutke, ki jih to sproži v nas. Šele ko naredimo ta korak, zmoremo razširiti našo perspektivo in vidimo, kaj je še mogoče. In takrat lahko ponudimo igro in otroka spomnimo, da lahko obstaja še kaj drugega kot strah, bolezen in bolečina. Tak je odnos klovna do sveta: da pogleda z drugega zornega kota in razišče kaj se da s tem narediti.

Roža, pesem, igra ali nežen nasmeh: vse to dobi posebno vrednost, ko priznamo ranljivost razmer.

In ravno to se zdaj dogaja v naši situaciji s korono: Prepoznavanje stiske; sprejemanje tistega, česar v tem trenutku ne smemo početi; in vprašanje: kaj lahko storimo klovni, če ne smemo več izvajati svojih obiskov? Kako naj vas spomnimo, da niste sami? Da obstaja še nekaj drugega kot strah in trpljenje: vonj pomladi, navezanost na najbližje in dragocenost življenja.«

Rdeči noski vas bomo obiskovali in se z vami povezovali virtualno. Zalagali vas bomo s humorjem, nežnostjo in prijaznostjo.

Kmalu se vam oglasimo.

Foto: SŽ/Bobo